Koreografski obrat #10: Eko-koreografija

Tretji sklop
6.11.2025

Program | Uvod| Zasedba

Ekokoreografija v »umazanem« prostoru
potopitveno predavanje
Jaka Bombač

6.11.2025 | 16.00 - 17.00
Piornirski dom

V evropskem prostoru že dolgo govorimo o ekologiji in ekološkem odnosu do sveta, a mislim, da pri tem izhajamo iz napačnih predpostavk.

Manifestacijo pojmovne zmede opazimo v raznih ekoloških anomalijah, denimo v zamašku, fiksno pritrjenem na tetrapak jogurta. Je to ekološki izum stoletja?

Zgolj v kolikor privzemamo določeno idejo človeške narave in človeškega razvoja.

»Poredni« ljudje bomo zamašek odvrgli na tla; »pridni« pa bomo zamašek pustili na tetrapaku, tako da bodo kapljice jogurta stekle po zamašku navzdol naravnost na naš pulover, ki ga bomo mogli še enkrat oprati, s čimer bomo na koncu dosegli isti »ekološki odtis«.

V ekokoreografiji se ne delimo na pridne in poredne, tako kot tudi narave ne razumemo zgolj v njeni utopični ali katastrofični dimenziji, kot »velike« matere ali »grozne« matere.

Če hočemo postati bolj »ekološki« se moramo najprej otresti določenih predpostavk, zakoreninjenih globoko v moderno evropsko civilizacijo, predvsem predpostavk antropomorfizacije in centralizacije, ki utemeljujeta sodobno tehnokratsko vladavino.

Za začetek bi bilo dobro priznati, da je vsaka pokrajina, tako kot vsak človek, mnogoterost, dinamični sistem (samo)uravnavanja, ki se nenehno spaja z drugimi mnogoterostmi v poskusu (samo)razločitve.

Ne obstaja univerzalni mehanizem, univerzalni konstrukt, za reševanje vsakega problema.

Tehnokratska vladavina je podvojena v ideji možganov kot nekakšnega računalnika, ki upravlja s telesom: tako kot uradniki pošiljajo ukaze različnim predelom zemlje, podobno koreografi pošiljajo navodila plesalcem in možgani pošiljajo signale različnim organom; usklajevanje je še vedno mehansko, končni rezultat usklajevanja pa je predpostavljen in zaprt za vsakršno novost.

V takšnem svetu lahko zgolj izpolnjujemo ukaze in s tem v nedogled poglabljamo travme, pridobljene v šoli in v družini in v prejšnjih generacijah; vse kar je možno (postati) je že predpostavljeno, mi pa panično tečemo okrog rušeče se zgradbe, da bi jo obvarovali, celo takrat ko je jasno, da ne more drugega kot propasti.

Kot piše Susan Leigh-Foster, se je pojem koreografije oblikoval v obdobju zgodnjega kolonializma.

Kolonialisti so poskušali popisati naravo, da bi lahko kar najbolj učinkovito upravljali z njenimi viri.

Posamezne geografske pokrajine, reprezentirane v t.i. »korografijah«, zapisih prostora, so bile uvrščene pod skupni imenovalec in podkrepljene z razločkom med središčem in periferijo.

Podobno so bili plesni koraki v »koreografijah« zajeti v enotno planimetrično reprezentacijo, ki je omogočala razdelitev plesnih korakov na bolj »temeljne« in bolj »eksotične«.

Vrednost nekega koraka ali neke pokrajine v odnosu do celote je bila določena z enotnim principom, ki se je izdajal za univerzalnega, čeprav je bil le eden izmed številnih možnih.

V takšnem »čistem prostoru« so telesne lastnosti in telesna gibanja služila potrjevanju absolutnega zbira zakonov, ki se jim morajo podrejati vsa telesa.

Filozofija narave se je zgodovinsko razvijala v dinamični polarnosti med znanstvenimi in mističnimi interpretacijami narave.

Prve so poudarjale razumevanje, druge pa občutenje.

Ekokoreografija se po mojem mnenju udejanja na presečišču med obema: omogoča nam izkustveno in skupnostno prakso, a tudi natančno opazovanje različnih podrobnosti, ki jih vselej tudi merimo in primerjamo sklicujoč se na svojo »telesno shemo« in na prostor med nami.

Ekokoreografija nam omogoča telo občutiti kot svojevrstno krajino, ki se podaljšuje ne le v uporabna orodja, ampak tudi v hribe, cvetlice, drevesa, v druge ljudi in živali.

V telesu se podvaja morfogeneza narave, narava pa se udejanja v krogih nenehnega rojevanja in umiranja, mirovanja in delovanja, poslušanja in govora, pasivnosti in aktivnosti, opazovanja in biti-opazovana.

O naravi je precej težko razmišljati, lažje pa jo je udejanjati.

Narava je v nekem smislu vse skozi vse: kot pišejo mnogi jezikoslovci in semantiki, sta »narava« in »naravnost« (nature in naturalness) dve izmed najbolj kompleksnih besed človeškega jezika.

Da ne bi zapadli v togo uokvirjanje narave, mora ekokoreografijo spremljati nekakšna utelešena refleksija.

Naravo lahko udejanjamo kot počitek ali kot delo, kot posnemanje ali kot biti-z, kot formo ali gibanje, kot rastline in živali ali kot nekaj transcendentnega: kakšni odnosi do narave se pri tem izrisujejo?

O naravi lahko nenazadnje govorimo tudi kot o organizmu mnogih virov in kanalov, kot o konstituciji mnogih institucij.

Kot vemo, se je plesna umetnost institucionalizirala šele pred kratkim, v tem procesu pa se je izgubil utelešeni stik z organizmom medtelesnosti, značilnim za plesno umetnost.

Ekokoreografija nam lahko pomaga pri refleksiji so-konstitucije neke »plesne scene«, ki je pravzaprav utelešeni arhiv naših osebnosti, medosebnih odnosov in produkcijskih pogojev.

Plesna umetnost v tem oziru ni le končni produkt, ki se bohoti pred željnimi očmi gledalcev, ki proizvaja neverjetne kinetične učinke in »naravne« sinhronosti, ampak predvsem proces ustvarjalnega sobivanja in nagovarjanja medprostora.

Ne udejanja se v »čistem« geometriziranem prostoru, ampak v »umazanem« prostoru, polnem anomalij, polnem negotovosti, ranljivosti, frustracij, strahov.

V tem smislu lahko umetniška produkcija tvori nekakšen delovni prototip za boljšo organizacijo, saj je zmožna vključiti prav vse, kar obstaja, od odrinjenih posameznikov in vrst do odrinjenih čustev in afektov.

---

Kontakt: principlay@upri.se, 040 226 981 (Gregor)